Evtanazija – zlo ali odrešitev današnjega časa?

V torek, 18. novembra, je v dvorani Župnijskega doma na Dobrovi potekal poglobljen pogovorni večer o evtanaziji. Gosta večera sta bila dr. Janez Dolinar, predsednik Združenja slovenskih katoliških zdravnikov, in msgr. Miro Šlibar, bolniški duhovnik, večer je povezoval Robi Kržič.

Oba gosta sta skozi osebne izkušnje in strokovna izhodišča predstavila pogled na evtanazijo, naravno smrt in paliativno oskrbo. Uvodoma sta poudarila, da v SSKJ evtanazija pomeni »pospešitev smrti iz usmiljenja«, dr. Dolinar pa je spomnil, da je že Hipokrat opozoril na nevarnost takšnega posega. Izpostavil je, da so se po drugi svetovni vojni družbe zavezale, da takšnih praks ne bodo več sprejele: »Po devetdesetih letih pa se znova sprašujemo isto, kar so se nekoč – ali smemo poseči v temelj življenja.«

Msgr. Šlibar je predstavil svojo osebno izkušnjo hude bolezni, ob kateri se ni nikoli zatekel k razmišljanju o predčasni smrti. Posebej ganljivo je opisal zadnje trenutke, ki jih je preživel s svojim bratom, ter pomen bližine, odnosa in vere pri spremljanju umirajočih. Že štiri desetletja spremlja bolnike in poudarja, da so skupnost, duhovna opora in medsebojna povezanost temelj pri premagovanju stisk.

Dr. Dolinar je z vidika zdravnika, med drugim tudi na intenzivnem oddelku, predstavil realnost zadnjih življenjskih obdobij. Poudaril je, da kljub neozdravljivi bolezni bolniku vedno zagotavljajo podporo dihanju, protibolečinska sredstva, tekočine ter hrano. Ob tem je izpostavil, kako pomembna je vloga bolniškega duhovnika, ki ga skoraj vsi sorodniki sprejmejo hvaležno.

Oba gosta sta razložila razliko med naravno smrtjo, paliativno oskrbo in evtanazijo. Paliativo sta opisala kot celostno pomoč – medicinsko, psihološko, družbeno in duhovno. Msgr. Šlibar je ob tem obujal spomine iz Hospica, Dolinar pa je poudaril, da dobra paliativna oskrba odpravi razlog, zaradi katerega ljudje sploh razmišljajo o evtanaziji. »Vnos snovi za namen usmrtitve – kakorkoli ga poimenujemo – je vedno umor,« je bil jasen Dolinar.

V razpravi o dostojanstvu umirajočega sta opozorila na nevarnost družbe, ki bolj kot bolnikovo trpljenje ne prenese lastnega nelagodja ob pogledih na starost, nemoč in onemoglost. Prav tako sta izrazila skrb glede nejasnih formulacij, kot je 'neznosno trpljenje', ki so lahko povsem subjektivne.

V zaključnem delu sta govorca spregovorila o potrebah paliativne oskrbe v Sloveniji. Po njunem prepričanju bi morala država nameniti več sredstev za razvoj Hospicev, lažjo dostopnost pomoči na domu in kadrovsko okrepitev družinske medicine. Opozorila sta tudi na izkušnje iz tujine, kjer se je ob legalizaciji evtanazije odprl pritisk na zdravstveni sistem in zdravstvene delavce.

Ob koncu je msgr. Šlibar poudaril, da je ključ do mirnega odhoda zaupanje – v ljudi, v smisel in, za vernike, v Boga. Dogodek je bil sklenjen z molitvijo ter povabilom k razmisleku pred referendumom.

Večer je tako ponudil poglobljeno, spoštljivo in strokovno razpravo o eni najobčutljivejših tem sodobne družbe, pri čemer sta oba sogovornika močno izpostavila: vrednost življenja je nedotakljiva, paliativna oskrba pa pot, ki človeku omogoča dostojanstven in človeku primeren konec življenja.

M.D.